Kje pustiti težave?

"Prijatelj mi je pravil neko zgodbo, katero na začetku nisem posvečal velike pozornosti. Vendar ta zgodba ima veliko moč.

Nekoč je najel mojstra, da bi mu pomagal pri delu na kmetiji. Zmenjena sta bila za začetek del, že prvi dan je krepko zamudil. Mislil je da si je izbral slabega pomočnika. A vedno ni vse tako kot zgleda, vse skupaj se mu je namreč začelo že zgodaj zjutraj in nadaljevalo z nesrečno težkim dnem. Na poti mu je prvo počila guma, za menjavo je porabil eno uro dela, nato ko je začel z delom, se mu je pokvarila električna žaga. Tako je z ročno žago porabil veliko preostalega časa, po končanem delu je zatajil še njegov kombi. Odpeljal ga je domov in ko sta prispela, ga je povabil, da spozna njegovo družino. Pred vhodnimi vrati se je mimogrede na kratko ustavil pri majhnem drevesu, ter se z obema rokama nekajkrat dotaknil vej. Nato sta vstopila v hišo je bil mojster naenkrat povsem drugačen. Njegov obraz se je sprostil, smejal se je, objel svoja majhna otroka ter poljubil ženo. Kasneje, ko sta se poslovila ga je pospremil do avtomobila, ga je ob drevesu vendarle premagala radovednost in vprašal je mojstra, zakaj se je malo prej najprej ustavil pri drevesu in se dotaknil njegovih vej. »Ja, to je moje drevo težav,« je odgovoril. »Vem, da v življenju ne gre povsem brez težav, dobro vem, da te težave ne sodijo k moji družini. Zato jih pač vsakič obesim na veje, preden vstopim v hišo. Zjutraj ko odhajam, jih zopet poberem.« Šele tu sem se zavedal, da mi prijatelj želi nekaj sporočiti, in začel razmišljati, kar mi je pravkar povedal. Le zakaj bi si želel zjutraj spet pobrati težave z drevesa?

Dolgo časa sem razmišljal, ni mi dalo miru, zakaj. Vse skupaj, kar mi je govoril sem si zapisal na papir. Vsake toliko časa sem tekst znova prebral. A na koncu se mi je le posvetilo. Seveda, ko je mojster zjutraj hotel pobrati težave iz drevesa, ki jih je dan pred tem obesil, je vedno znova ugotovil, da so nekatere težave enostavno izginile iz vej."

Sama učim otroke in v soboto ko prestopim prag agencije v kateri učim, pustim težave pod predpražnikom, saj se zavedam da otroci najbolje zaznavajo naše slabo počutje. Trikrat sem na poti na delo celo jokala, pa otroci moje žalosti nikoli niso zaznali, kot tudi to ni vplivalo na moje delo. Takrat sem pozabila na svoje težave in se prepustila otroškim vedrim nasmeškom. Bila sem z njimi tukaj in zdaj. Ko sem opravila svoje delo, sem stopila na predpražnik in kar na enkrat težave niso bile več tako velike.

Se zavedate koliko več učiteljev, profesorjev, vzgojiteljev, sodnikov bi boljše in kvalitetnejše učilo/sodilo, če bi znali to početi... Če bi težave, ki nastanejo doma pustili doma in težave, ki so nastale v službi obesili na veje pred domom. Kolikokrat se zgodi, da starši pridejo domov slabe volje, živčni in napeti in po možnosti potem otroci ali partner nastradajo zaradi težav v službi? Vam je kaj znano? 

Za razmislit...

Love, Evelina

P.S.: Zgodbo sem kopirala iz Publish Walla, avtor ni znan.

Januarska

Vsak mesec.
12 mojih slik.

12 besedil, ki niso nastala pod mojim peresom.

1 zgodba.

Z ljubeznijo, Evelina

Za vse blogerje/blogerke in bralke/bralce.

Že pred nekaj dnevi me je za nagrado Liebster Blog Award 2014 Edition nominirala blogerka iz Discover your passions, play your life, reach your dreams! Za to se bi ji rada zahvalila, s tem pa tudi odgovorila na njena vprašanja.

Vendar bom si to nagrado priredila malo po svoje. Pravila že nekateri poznate na pamet, zato jih ne bom pisala. Bom pa napisala ene malenkosti (:
Ko rečem, da bom videla, to ne pomeni, da tega ne bom naredila (; , je samo možno da bom naredila malo po svoje, ker ne maram ravno stvari, ki se ponavljajo na blogih… Ta moja grozna lastnost :P. Upam da blogerke niste jezne, ker ni to moj namen. Ker si prav vsi blogerji zaslužijo nagrade, pa ne takšne ampak večje. (:

Uživamo v pisanju, delimo mnenja na lep način, spoznavamo zanimive in različne ljudi, nekateri pa še tega vedno ne znajo sprejemat. Blogerji so osebe, ki so se preko blogov odprle in ne trpijo v sebi. To so osebe, ki se ne skrivajo za svojo anonimnostjo. To so pogumne osebe, ki skočijo iz cone udobja z YT posnetkom in s »polomljeno« angleščino. To so umetnice manikire, umetniki kulinarike in umetnice besed, fotografije in oblačenja. To so osebe, ki preko blogov povedo tudi veliko osebnih stvari, ampak to še ne pomeni da nas poznate. Pa vendarle so to osebe, ki jih spremljam že 2 leti pa še vedno vem, da bi lahko ob presni tortici in smutijih govorili ure in ure. Rada vas imam in vesela sem da sem vas spoznala. (: Upam, da se še bomo družili leta in leta (virtualno in tudi iz oči v oči).

Zdaj pa k vprašanjem…

1.) Zakaj pišeš blog?

Preprosto. Blog pišem za to, ker me to veseli, če me ne bi, ga ne bi pisala. Še veliko jih misli, da je pisanje blogov iskanje pozornosti. Pa vendar je to le deset procentov resnice. Mislite, da bi iskala pozornost s tem, ko si vzamem po 3-4 ure časa na dan za blog, samo zaradi pozornosti, če pa jo lahko takoj dobiš v prekratki oblekici in z prevelikim dekoltejem. Rada pišem, rada jih berem, na tak način delim svoje mnenje in spoznavam ostala mnenja, ljudi in poglede.

2.) Kaj misliš o zdravem življenju in redni rekreaciji?

Moje mnenje je da sta zdrava prehrana in redna rekreacija zelo pomembna. Zakaj je toliko stresa, depresije, bolezni, itd. Ravno, ker se je hrana spremenila in je osiromašena. Medtem ko gibanje sploh ni več v našem nezavednem dejanju, prav zaradi tehnologije in modernega načina življenja. Zato bi otroke dandanes v šolah morali učiti o pomembnosti teh dveh. Ne rečem, da moramo zdaj vsi jesti samo bio izdelke in poslušati sto in enega strokovnjaka, ali je boljše jesti bio ali vege, ali se prehranjevati po krvnih skupinah itd. Ampak da se sami izobražujemo na teh področjih in poslušate svoje telo. Ob poslušanju svojega telesa boste pa tudi ugotovili, kako se pozitivno odraža na gibanje.

3.) Če bi na loteriji zadela 250.000 €, kaj bi naredila s tem denarjem.

Vzela bi si čas in skrbno premislila, kaj resnično potrebujem. Ne bi zapravila vsega takoj in nekam bi vložila, da bi se znesek zviševal. Nekaj bi porabila za potovanje, nekaj za najbližje. Ostalo pa odvisno, kaj bi že imela in kaj bi še potrebovala.

4.) Kaj je tvoja sanjska služba?

Nekateri bi rekli da se še iščem. Nekateri bi rekli, da v resnici nimam pojma. Jaz pa rečem, da se pri svojih rosnih 20ih ne mislim omejevat. Toliko se še morem naučit, toliko doživet in videt in mislim da je to moja sanjska služba.  

5.) Kako se soočaš z kritiziranjem neznancev in tistih bližjih?

Ko me kritizirajo neznanci se na to požvižgam sploh če vem da to ni res. Če je res, pa povem da imajo prav, čeprav nihče ki je neznanec ne bo imel prav, ker se z razlogom imenuje neznanec. To samo pove veliko o njem samem, da nima počiščeno sam seboj in se spravlja na druge.
Če kritizirajo bližnji se poskušam postaviti v njihovo kožo in to videti, kar vidijo oni, čeprav je težko in boleče.
Vedno pa želim obsežno razlago, saj samo tako vidim, ali je to res moja zadeva ali to oni sami vidijo v sebi.

6.) Kako se počutiš ko dobiš pozitiven komentar na blogu? Si srečna zaradi tega ali to zate ni nič posebnega?

Po pravici ni vsak pozitiven komentar, dober komentar. Pomembno je da je iskren, da pove več o tistem ki ga piše in da tisti pove svoje mnenje, če tudi je drugačno. To so kvalitetni komentarji, ki mi pomenijo največ. Čeprav so tudi ostali komentarji v redu, saj se zavedaš da te ljudje berejo in vsak bloger želi biti bran.
Celo negativni/ponižujoči komentarji so zabavni, saj veš da se celo tisti, ki si jim trn v peti, ustavijo in preberejo. Pravi sončki, vam rečem, čeprav znajo včasih piknit. Ampak meni še noben komar ni nič hudega naredil.

7.) Če bi imela neomejeno količino denarja in en mesec časa – kje si in kaj počneš?
Hmm… Nič… Tega si ne bi želela. Vesela sem, da imam omejeno količino denarja in več časa kot en mesec. Po enem mesecu bi bilo konec moje sreče, saj bi si v enem mesecu lahko uresničila vse materialne želje, do nematerialnih pa bi lažje prišla. Pa še te stvari ne bi cenila… 

8.) Verjameš v astrologijo, numeroloogijo in v podobne znanosti?

Nekaj je na tem. Več pa ne bi znala povedat. Vendar vsi tedenski horoskopi, ne hvala. Tisoč in eni vedeževalci, ne hvala. Če pa prebereš kakšno astrološko »bukvo«, pa se najde veliko zanimivega (;

9.) Napiši 5 knjig, ki jih imaš najraje.
Nimam najboljše knjige, ker bi bila težka izbira. Knjige ločujem samo med dobre in slabe. Torej delim z vami tiste na katere sem se spomnila in so dobre:

Richard Paul Evans: Sončnica,

Mineko Iwasaki in Rande Brown: Jaz, gejša;

Michel Piquemal in Philippe Lagautriere: Modrosti srca;

Vlasta Cah Žerovnik, Zapeti ali od mode zadeti?;

Adriane Trigiani, Valentine.

10.) Zakaj misliš da ženske porabijo toliko časa in denarja za kozmetiko, oblačila, urejanje itd.? Je za tebe to sprejemljivo ali misliš, da porabijo čisto preveč časa za te stvari?

Vsak si sam uravnama čas in vsak zapravlja svoj denar. Seveda pa je spregledano, če je to služba ali hobi, saj ne moreš zatret sebe, ker te to veseli. Vprašanje je samo kje si rečemo dovolj in da se zavedamo, da ličila ne morejo zakriti nelepote v notranjosti in da nam oblačila ne morejo kupiti dolgoročne sreče. Urejanje je pa pravilno, sploh če se urejaš zase.

11.) Gledaš kakšne youtube kanale? Kateri so zate najboljši?

Jih gledam, vendar zelo redko in nenačrtno. 
Tukaj delim nekaj mojih najljubših YT kanalov: TED, FitnessBlender, Lindsey Stirling, TheEllenShow, Evelina, Princessjoules.

Je mednarodni dan objemanja, zato…

Objem, Evelina

Keep calm and go shopping

Še nekaj kar sem vam obljubila, torej objava o tem kar sem kupila. Bež puloverček z ketnicami kupljen pri lušnem prodajalcu. Zelo udobne temno modre pajkice s pasom in hudo trenerko, ki sem ju iskala. Ter temno modra torbica, ker je Evelina pač mogla it v Evelino. 

 Ste pričakovali več? (:

Love, Evelina

Obleke videne na globusovi rdeči preprogi

Zlati globus.

Razdelila v tri skupine: lepo oblečeni, nelepo oblečeni in posebno oblečeni.

 Začnemo pri dveh lepih in moških:

Meni najlepše oblečena sta bila Usher in Bradley Cooper. Tako različna pa tako podobna, kot Nutelli (;  Obadva v lakastih čeveljcih, zapeta do vratu z metuljčkom in nasmeškom. Obema pa kuka izpod rokava še srajčka. Usher je k svoji temnopoltosti oblekel bordo obleko, črno srajico in broško, da se ne bi svetili samo njegovi zobje. Cooper pa je zaradi svojih svetlečih zobov izbral belo srajico. Skoraj bi lahko mislila, da sta oblačila izbrskala pri istem oblikovalcu, pa nista. Prvega je oblekel Calvin Klein, drugega pa Tom Ford. Bravo!

Sofía Vergara me je očarala v črnini. Čeprav bi lahko, kdo za Zacovo Posenovo obleko rekel, da spodaj izgleda kot kakšni nastavki za vakum. Je meni vseeno všeč, pa če je imela vakume odspodaj ali ne. Meni je ona že nasplošno pri srcu, prvič zaradi svojega karakterja, drugič ker ji je vseeno kaj "folk" misli, tretjič pa ker je njena polomljena angleščina tako simpatično zveneča in smeječa.

 Kaley Cuoco (Zuhair Murad) in Cate Blanchett (Armani). Obe sta nosili umetnino. Čeprav mi je Kaley bila lani bolj všeč. O Cate pa sploh ne bom izgubljala besed. Prfekcija! (:

Jenna Dewan (Roberto Cavalli) in Jennifer Lawrence (Dior).
Jenna je čudovita. Nimam drugih besed. Pri večini primerov mi obleka od Jeniffer ne bi bila všeč, ampak ta pa na njej izgleda zelo lepo z vsemi dodatki in make upom. To je to!

Ne lepe:

Iz drugega stoletja so pobegnile Hayden-Panettiere s Tomom Fordom, Halle Berry z Versacem (2013) , Uma Thurman prav tako z Versacem in Berenice Bejo.

Hayden iz šestdesetih, Halle iz sedemdesetih, Uma iz devetdesetih in za Berenice, še ne vem točno od kod je prišla s tem svojim suknjičem.

Lena Dunham in Aubrey Plaza sta prišli pa kar iz maturanskega plesa. Zelo slabo.

Igralke, ki so me zelo razočarala so Reese Witherspoon, Julia Roberts in Sandra Bullock. Ali sploh morem pisat zakaj? Prva dolgočasna, druga se je postarala, tretja pa bi se lahko bolj potrudila, tudi z modrčkom ( tistim za prilepit).

Še zadnja kategorija. To so posebne, ki so lahko na dober ali slab način:

Na Pauli Patton (Stephane Rolland) lahko rečemo da je vsega preveč. Platforma čevlji, naborek ob strani, prstan na roki, uhani in čudna frizura. Deluje kar malo transvestitsko (je to sploh beseda ? hah). Tudi Zoe Saldana ima na obleki vsega preveč, ampak ima pa umirjeno torbico, čevlje, makeup in frizuro. Zato ne razumem, kako jo je lahko ena spletna stran uvrstila med najslabše oblečene. Ker to sploh ni. Meni se je nekako najbolj zamerila z dolžino obleke, ampak njej pristaja in ona to ve.

Lupita Nyongo v slavni obleki Ralph Lauren. Posebna na lep način. Mislim, da v živo deluje še boljše. Emma Watson kaj ti delaš z menoj? Sem mislila, da si dala pod Diorjovo obleko še hlače. Pa da si tudi ti odpotovala v preteklost. Potem pa te vidim še od zadaj in kamen se mi odvali od srca... Zadaj si čudovita in obleka tudi. Medtem ko spredaj pa mi nista všeč. Drugačen kroj spredaj - bolj zaprt in enak kroj zadaj in bi zablestela na preprogi. Zdaj si pač šokirala. Pa punca naslednjič se bolj ravno drži, kljub temu če imaš roke v žepu (če že moreš?)

Vem, nekaj čas je že od zlatih globusov, vendar nisem imela časa objavit, čeprav imam že kar nekaj časa napisano. To je moj prvi pregled oblek iz rdeče preproge, zato želim vaša mnenja.

Poleg tega pa me tudi zanima katera pa je bila vaša najlepša in najgrša?

Love, Evelina

P.S.: Se opravičujem za napake, mislim da me je napadel tisti škratek ko namesto letnice 2013, napišeš 2014... Se zgodi.
Hvala za razumevanje.

Vir fotografij

Mariborčanka v Ljubljani

Petek. Po tekanju po trgovinah, še v center Ljubljane. Pa naj danes slike povedo več.

Dišalo je po ribah... Pečenih...

V Evelini se Evelina slika.

Tromostovje zavito v temo.

Zaljubljena v zgradbo...

Lolitine tortice in naraven ananasov sok.

Še enkrat Lolita.

Najdena Urška ob Ljubljanici.

Kaj so vam slike povedale?

Love, Evelina

Na vlaku

Poleg otrok in njihove čiste brezpogojne ljubezni, me znata presenetiti in razveseliti tudi moj brat in njegova punca, ki se vedno potrudita za mene in me prijetno presenetita.
Tako kot sem že povedala v eni od prejšnjih objav sem letos dobila vozovnico do Ljubljane z vlakom v času razprodaj. V petek po 4 urah spanja mi je zvonil telefon in prejela sem najlepšo budnico. Oseba na drugi strani je govorila in govorila. Jaz pa sem premogla samo okej, okej okej. Mislim da toliko okej-ov, v enem telefonskem pogovoru še nisem spregovorila, zato sem padla v smeh. Ob 5ih zjutraj. Najboljša budilka.! Potem sem skočila iz postelje, zajtrkovala, se uredila, oblekla, obula polne pete, vzela vozovnica in se z glasbo v ušesih sprehodila do glavne železniške postaje. Kmalu zatem sta prišla še brat in njegova punca in skupaj smo se odpravili…
Čas preživet na vlaku IC je bil fantastičen. Svoj kupe, svoj navigator klime/gretja, svojo lučko, 6 sedežev, ogledalca, čudovit pogled skozi okno in sončni vzhod ter dobra družba.

Obožujem vlake. Ne vem točno kdaj sem jih vzljubila, mislim pa da nekje med petjem v osnovni šoli, pesmi Vozi me vlak v daljave in med Župančičevo pesmijo Z vlakom, v srednji šoli. Vlaki imajo nek poseben čar, prijazne strojevodje in imeti svoj kupe je veliko boljše, sploh če si takšna klepetulja kot jaz. Nazaj grede smo se namreč peljali s hitrejšim vlakom ICS, vendar če je hitrejši še ne pomeni da je boljši. Tukaj smo bili kot sardelice in kljub štiriurnemu spanju, bolečih nog in ogromno prehojenih kilometrov  nisem podlegla spancu. Še več, imela sem toliko energije… Tako da so me najbrž nekateri potniki kar nekaj časa poslušali. Ampak sosed ni imej nič proti, saj ko je gospod po zvočniku povedal, da smo prispeli v Maribor in se zahvaljeval da smo izbrali ta vlak ter zaželel nasvidenje. Sem se jaz na glas zahvalila, sosed ki me je mogel najbolj poslušat pa se mi je nasmejal… (; Najbrž ni bilo tako hudo… Še sreča da je večino ostalih imelo slušalke v ušesih (;

Kakšen odnos pa imate vi z vlaki? Ljubezenski ali mačka-pes razmerje? Vas zanima, kaj sem si kupila na razprodajah v Ljubljani?
Se beremo kmalu.

Love, Evelina

Natural make up with Ultraflesh

Zdaj pa lahko rečem da je tudi moj blog dobil darilo od strica z sivo kučmo, torej Miklavža. Za malo večje otroke pa lahko priznam, da sem popolnoma zastonj darilo dobila od spletne strani Strawberrynet.com. Ker sem dobila prvo takšno ponudbo in ker se včasih moremo nagradit, sem darilo sprejela. V nabiralniku pa me je čakala Paleta ličil Fusion Beauty Makeup Kit. 

Moj prvi odziv je bil: "Woow, kako je lepa..." Potem pa sem si mislila, kaj pa naj zdaj s tem naredim? Kje naj to uporabljam? Ko pa sem začela to svetlikajočo škatlico uporabljat, sem bila navdušena, pa ne samo zato, ker sem jo dobila zastonj. Ampak ker imam rada naravne make upe in ker zelo redko uporabljam senčila. Vzamejo mi preveč časa... S paletko pa sem na veke dodala malo svetlikajočega vendar kljub temu naravnega senčila (2. paletka). Potem sem s svinčnikom pobelila notranjost očk (3. paletka) ter na koncu še malo poudarila lička (1. paletka). Vse v enem. Zraven še samo maskara in šminka. Pa sem že bila pripravljena na odhod...

Ker pa imam rada tuše sem k naravnemu makeupu, dodala malo barve, ki se je podala k moji majčki:

 Popolnoma iskreno lahko povem, da mi je paletka všeč in da jo bom še uporabljala. Tako kot tudi stran Strawberrynet.com. S stranjo sem se že spogledovala, saj mi je všeč, da imajo veliko cenejše stvari (tudi do -60%) kot v trgovinah, ter brez poštnine. Dobijo se lahko izdelki za nego kože, las ter ličila in parfumi od velik modnih hiš, kot so Chanel, Dior, YSL itd. Seveda pa se veliko stvari najde tudi za moške (;

Za več informacij pa najboljše, da pogledate sami: http://si.strawberrynet.com/main.aspx?trackid=9181600397

Love, Evelina

Ko ne morem spat

Napisala včeraj pred spanjem:

Sem mislila, da bom lahko šla danes spat pred drugo uro, pa je že zdaj ura ena ko to pišem… Tako da mi najbrž ne bo uspelo. 

Bi že spala, če ne bi nekaj šla iskat v torbico, v kateri sem našla kuverto. Kuverto, ki mi jo je dala deklica, ki jo učim. Vedela sem, da sta noter dve malenkosti, ki sem ju videla in jo je izdelala samo za mene in popolnoma sama. Je pa deklica tudi povedala, da so noter kartice. Ker nisem imela časa, jih na vajah, nisem pogledala. 

Danes pa sem držala kuverto v roki in povlekla dve unikatni malenkosti in tri kartice…
Na prvi je pisalo:

Na drugi pa:
»Draga Evelina, to je zate, ker te imam rada.

Ko sem prebrala te besede, mi je postalo pri srcu tako toplo. Objela me je ljubezen, radost in hvaležnost.

Potem pa sem še prebrala zadnjo kartico in se ob njej nasmejala… (na desni).

Lahko bi šla hladnokrvno spat in pozabila na te občutke. Ampak ker se dobro poznam, ne bi mogla zaspat. Smejala bi se v steno, se premetavala po postelji in mislila na te kartice… Na te nedolžno napisane besede. Na to čisto ljubezen, ki jo premorejo otroci.

Ter razmišljala in razmišljala točno o tem, o čemer trenutno pišem. Dve muhi na en mah: pisanje za blog plus razmišljanje…

Razmišljala bi o tem, zakaj se ne vzgledujemo po otrocih? Zakaj ne premoremo čiste ljubezni? Zakaj? Zakaj? Zakaj?

Ampak res! Po propadlih odnosih, se bojimo novih, ker nočemo iti skozi isti pekel. Pa kakšen pekel, lepo prosim. Čisto vse je ena lepa igra, kakšen je konec je vedno v naših rokah. Seveda, pa se moremo to igro znati igrati. Gre pa nekako takole. Spustiš se skupaj s tokom in držiš svoje srce v svojih rokah…

Točno to je naredila tale deklica. Ni razmišljala, ali se mi bo njeno darilo zdelo grdo. Ni razmišljala, kako se bom odzvala na napisane besede. Ni pričakovala, da ji bom vrnila karkoli. Zakaj na to, ko odrastemo pozabimo. Pozabimo, da moremo imet svoje srce v svojih rokah in delit ljubezen in ne strahu, jeze in razočaranj. Zakaj se bojimo povedati, kaj čutimo. Sploh če so to prijetni občutki. Zakaj pričakujemo. Hja, ta je najtežja. Vsi imamo pričakovanja… Popolnoma vsi in dokler jih imaš do sebe, je to nekaj dobrega. Ko pa jih imaš do drugih pa zna biti problem… Ljudje ti nikoli ne bodo mogli, dati vsega kar pričakuješ… Pričakovanj pa bo vedno več in več… Sebi lahko daš največ…

V štirih letih ko učim še nisem dobila toliko daril kot letos in prav ničesar od tega nisem pričakovala. Pa poglejte s kakšnimi občutki sem bila danes nagrajena. Če bi pričakovala nikoli ne bi sprejemala vse te beseda in mala darilca z iskricami v očeh in s temi neverjetnimi občutki. Bi pa najbrž šla spat pred drugo uro (; Ampak čas za spanec še bo…

Pa naj povem, da sploh ni "point" v darilih. Že čisto veselje je, ko vem da mi starši zaupajo svoje otroke in ko se vsaki teden srečamo, si izmenjamo nekaj besed in zaželimo lep vikend.

Tudi vam želim lep teden še naprej, Evelina

Iz leta 2013 v 2014

Pa smo preskočili v leto 2014.

Moje zavedanje da se končuje leto 2013 je bilo 30. decembra, ko me je mama vprašala: »Evelina, kje boš ti jutri praznovala?« Moj odgovor pa je bil: »Kaj jutri je že silvestrski večer?«

31. decembra sem preživela delovno za računalnikom, saj sem brisala, kopirala, preimenovala, urejala cel računalnik; od datotek, na tisoče slik, map, itd. Izpraznila sem spominsko kartico na telefonu in na obeh karticah za fotoaparat. Take čistke že nisem delala tri leta. Zato si lahko predstavljate, koliko je bilo gradiva. To sem začela delat povsem spontano, kasneje pa sem ugotovila, da si delam prostor za nove ujete trenutke na fotoaparatu, za nove napisane besede, za nove spomine, za nova potovanja, za nove izkušnje v letu 2014.

Ko sem cel dan preživela na postelji ob prijetni glasbi in na računalniku. Sem se kasneje odpravila praznovanju naproti, čeprav mi sprva sploh ni bilo. (; Zato sem bila vesela, da sem se lahko popolnoma ne svečano oblekla, skoraj nič namazala, vzela penino s seboj in še ostale dobrote ter se odpravila.

Ob dobri hrani, penini in moji stalnici-vodi, z nasmeškom na obrazu, z lepimi mislimi in z družbo smo se zapeljali v leto 2014.

Leto 2013 je bilo zaznamovano z vzponi in padci, z razočaranji in navdušenji, z ovirami in preizkušnjami, s pridnim delom in s pasivnim delom, s telovadbo in lenobo, z mirom v srcu in nemirom v glavi ter obratno. Bilo je točno takšno kot je moralo biti.

Za to leto si želim samo več akcije. Zavedala sem se namreč, da sem velikokrat rekla »ne«, namesto »ja«, »ne vem« namesto »vem« in nekako zavisela med »ne«, »ja«, »ne vem«, »vem«. Bila sem velikokrat ne odločna, zato si želim odločnosti. Sem zelo pravična, zato si želim, da ob nepravičnosti ne bi izbruhnila in se jezila, ampak vdihnila in izdihnila, ter se še bolj zavedala, da mora biti nepravičnost, saj brez nepravičnosti, ni pravičnosti. Želim si več poguma, da me ne bo strah in da bom lahko stala za svojimi mnenji, prepričanji in se sama s svojimi kremplji branila. Želim si ponosa, da ne bom s sklonjeno glavo hodila skozi lepe stvari in jih tako sploh ne opazila.

Da se bom zavedala, da je glavno da sem jaz zadovoljna sama s seboj, da se edino jaz resnično poznam in da ne bom zaskrbljena, če drugi ne bodo videli pravo mene (tako slabe kot dobre stvari). Da se ne bom borila za ljubezen in dobre odnose in da ne bom dokazovala sebe. Ker vse kar bo pravo, bo prišlo k meni brez napora in brez borbe.

Nisem si delala novoletnih zaobljub, ker želje imam vedno in če se v enem letu ne uresničijo, strmim k njim še naslednjo leto in še naslednjo. Z novim letom se prav nič ne konča in prav tako nič ne začne. Je samo nadaljevanje. Kakršno bo, pa bo odvisno izključno samo od nas samih. 

Zato so moje želje za vas takšne:

Ko bo grdo, išči lepo. Ko bo hladno, išči toplo. Ko bo zlobno, išči prijazno. Ko bo žalost, išči veselje. Ko bo sovraštvo, išči ljubezen. Ko bo bolezen, išči zdravje. V glavnem, v slabem išči dobro, ker na koncu je čisto vse slabo tudi za nekaj dobro in prav tako se vse zgodi z razlogom.

Tako ste se z razlogom znašli tudi na mojem blogu in berete mojo dolgo objavo in za to mi je toplo pri srcu, čeprav me fizično malce zebe… (;

Z ljubeznijo, Evelina